Slovenščina v Nottinghamu
SLOVENŠČINA NA NOTTINGHAMSKI UNIVERZI
Jana Valenčič
O poučevanju slovenščine v Veliki Britaniji sem se pogovarjala s profesorico dr. Lesley Milne, predstojnico Oddelka za ruske in slovanske študije na nottinghamski univerzi, in Andrejo Ponikvar, tamkajšnjo lektorico za slovenski jezik.
Med približno 45 tujimi univerzami, na katerih deluje lektorat za slovenski jezik, se z edinim v Britaniji lahko pohvali Univerza v Nottinghamu na severu Anglije. Lektorat, ki deluje v sklopu Oddelka za ruske in slovanske študije, je pomemben za Slovenijo. V času približevanja Slovenije EU je namreč edini, ki omogoča študij enega od evropskih nacionalnih jezikov britanskim študentom, bodočim prevajalcem, evropskim uradnikom in gospodarskim strokovnjakom. Oddelek slovi tudi po raziskovalnem delu na področju slovanskih jezikov in kultur, vključno s slovenščino, in se uveljavlja prek britanskih meja.
Povezava med nottinghamsko univerzo in slovenščino izhaja iz prvih desetletij 20. stoletja, po zaslugi dinamičnega Belokranjca, profesorja Janka Lavrina. Kot slavist, svetovljan in "človek, okrog katerega vznikajo legende", se je zaposlil leta 1917 na nottinghamskem Oddelku za ruske in slovanske študije. O takratnem pouku slovenščine ni veliko podatkov do začetka 70. let, ko je Lavrinova naslednica in specialistka za "jugoslovanske študije", profesorica Monika Partridge, poučevanje slovenščine postavila na trdnejše temelje. Po dogovoru med nottinghamsko in ljubljansko univerzo se je v Nottinghamu od leta 1974 zvrstilo več lektorjev ali lektoric, ki pridejo za obdobje dveh do štirih let in skrbijo za jedro študijskega programa*.
Na oddelku ugotavljajo, da so spremenjene razmere v Evropi po padcu berlinskega zidu spodbudile pri mladih razvoj novega duhovnega zemljevida. Za nove generacije so meje med Vzhodom in Zahodom na področju kulture, politike in gospodarstva vse bolj prepustne in opažajo nov tip študentov, ki se vpisujejo na slovenščino. Prej je bil slovenski jezik dodatni predmet ob študiju drugih jezikov, zdaj pa se zanj zanima vse več študentov zaradi novih priložnosti za zaposlitev v gospodarstvu in evropski upravi. Predstojnica oddelka, prof. Lesley Milne, načrtuje intenzivnejše pridobivanje študentov slovenščine in za vabo ponudi Evropsko unijo.
JV: Ste edina univerza v VB, ki omogoča študij ,slovenščine, saj se je letošnji poskus pouka slovenščine na londonski univerzi SSEES spet izjalovil. Kdo so vaši študenti?
Andreja Ponikvar (AP): Večinoma Britanci. Lani smo izjemoma dobili študenta slovenskega rodu, letos pa imamo študentko, ki je po narodnosti Italijanka in je ob ruščini in francoščini vpisala še slovenščino.
JV: Zakaj bi se Britanci učili slovenščino?
Lesley Milne (LM): Študenti, ki so imeli ruščino kot prvi izbirni predmet in slovenščino kot drugi, pogosto ugotavljajo,da lahko to znanje koristno uporabijo v svojem poklicu. Več jih dela na britanskem zunanjem ministrstvu, eden je v premierjevem kabinetu, nekaj jih je pa v Bruslju. Za študij slovenščine se zanimajo tudi študenti drugih smeri, na primer marketinga ali geografije zaradi možnosti za specializacijo v gospodarstvu. Študij omogoča izbiro jezika v povezavi z drugimi predmeti, na primer menedžmentom, vzhodnoevropskimi študiji, modernimi evropskimi študiji in podobno. Študentka, ki kombinira slovenščino s francoščino, bo verjetno pritegnila pozornost evropske komisije. Včasih je med študenti kdo, ki je bil v Sloveniji na počitnicah in se je zaljubil vanjo, pridejo pa tudi taki iz čiste eksotične radovednosti.
JV: In če vprašam še vas za mnenje, zakaj se tujci želijo učiti slovensko?
AP: To vprašanje si zastavljamo samo Slovenci in noben tujec. Tukajšnji študenti so me hitro postaviii na trdna tla: slovenščino se učijo iz istega razloga, kot bi se učili kak drug jezik. Več študentov vidi v učenju slovenščine in posrednem spoznavanju slovenske kulture, ljudi in države priložnost za zaposlitev.
JV: Slovenščina je najbrž zanimiva kot tržna niša. Vzgajate bodoče prevajalce?
AP: Polovica študentov na našem lektoratu je jezikoslovcev, ki študirajo ruščino in srbščino/hrvaščino in so si izbrali slovenščino kot dodatni slovanski predmet. Ti bodo delali kot prevajalci. Prihajajo pa tudi študenti geografije ali politologije, ki se usmerjajo v delo v EU in jih zanimajo vse nove evropske države,
torej tudi Slovenija.
JV: Kako poteka študij?
LM: Lektor - najpogosteje lektorica - je edini predavatelj na oddelku z znanjem slovenščine, zato je študij osredotočen nanj. Imamo pa tudi zelo dobre stike z ljubljansko univerzo in možnost ene štipendije na leto, tako da se kateri od naših študentov vsako leto udeleži poletnega seminarja slovenskega jezika, literature in kulture.
AP: Nottinghamska univerza ima kreditni sistem študija, kjer si študenti predmete izbirajo. Za slovenščino imajo dve možnosti. Lahko si jo izberejo v prvem letniku in jo študirajo tri leta kot začetniki, nadaljevalci in izpopolnjevalci in na koncu vsakega semestra v vseh treh letnikih opravljajo izpit. Druga možnost, tako imenovano prevajanje in razumevanje slovenščine, pa je namenjena študentom ruščine ali srbščine/hrvaščine na našem oddelku v četrtem letniku kot dodatni slovanski jezik.
JV: Koliko ur tedensko?
AP: Začetniki in nadaljevalci imajo po štiri ure tedensko, osemdeset ur na leto. Izpopolnjevalci in tečaj za študente drugih slovanskih jezikov pa tri ure na teden, kar ni prav veliko.
JV: Kakšno je zanimanje za slovenščino?
AP: Število študentov niha od deset do petnajst, kar je malo, po drugi strani pa zelo veliko, saj imajo študenti na nottinghamski univerzi velikansko izbiro predmetov in dobrih predavateljev. Torej, deset ljudi prepričati, da se odločijo za slovenščino, za jezik, za katerega marsikdo še slišal ni, in jih ob hudi konkurenci tudi obdržati ni lahko delo.
JV: In koliko jih imate letos?
AP: Dvanajst, od tega jih enajst hodi na predavanja, ena študentka, ki preživlja študijsko leto v tujini, pa bo obdobje od januarja do junija 2003 preživela na ljubljanski Filozofski fakulteti kot Erasmusova izmenjavna študentka in se bo tam izpopolnjevala v slovenščini. Pomembno je tudi to, da sta letos FF v Ljubljani in Šola za moderne jezike Univerze v Nottinghamu podpisali Erasmusovo pogodbo za izmenjavo študentov.
JV: Kaj je Erasmusova pogodba in kaj pomeni?
AP: Meduniverzitetne in medfakultetne Erasmusove pogodbe so bilateralni sporazumi o izmenjavi študentov in gostovanju profesorjev v državah EU. Erasmus je podprogram programa Socrates, ki ponuja podporo univerzam za razvoj evropske razsežnosti študija. Organiziranje izmenjave študentov v okviru priznanih študijskih obdobij je ena od aktivnosti Erasmusa. To pomeni, da lahko študentje opravijo del svojega rednega študija na instituciji ene od držav članic EU. Več o tem je na internetu.
JV: Kakšno literaturo uporabljate za poučevanje?
AP: Uporabljamo učbenike, ki jih je izdal Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik na Filozofski fakulteti, in sicer Slovenska beseda v živo, Odkrivajmo slovenščino, Učimo se slovenščino, Slovenščina na koncu jezika in S slovenščino nimam težav. Za delo pa pripravljam tudi ogromno svojega gradiva - priredbe člankov iz slovenskih časopisov, revij, knjig, razne videoposnetke itd.
JV: Predavate samo jezik ali vključite tudi literaturo, kulturo in politiko?
LM: Na našem oddelku učimo samo jezik, seveda pa so različni načini za poučevanje jezika in lektorji se lahko odločijo za uporabo gradiva, ki "pokriva" druga področja. Sama si prizadevam, da bi v študij slovenščine uvedla več poznavanja kulture. Peter Herrety je pred upokojitvijo predaval zgodovino slovanskih jezikov, je pa tudi avtor slovenske slovnice Slovenian Comprehensive Grammar. Zdaj imamo zanimiv predmet balkanskih kulturnih študijev, ki ga predava David Norris. Raziskuje območje celotnega slovanskega Balkana in zahodno percepcijo tega območja. Študenti analizirajo, kako ga obravnavajo zahodna literatura, film ali historiografija. Zavedamo se, da ima Slovenija zelo različno identiteto, nimamo pa še posebnega predmeta slovenske kulture, ker ga je iz finančnih razlogov težko uvesti. Za zdaj se študenti seznanjajo s slovensko kulturo prek študija jezika, jih pa tudi spodbujamo, da potujejo v Slovenijo.
JV: Vaši načrti za razvoj oddelka?
AP: Nottinghamska univerza je letos, denimo, poslala na londonsko Šolo za slovanske in vzhodnoevropske jezike (SSEES) pobudo za sodelovanje na področju slovenistike kot odgovor na njihovo razmišljanje, da bi omogočili študij slovenščine, kot so ga pred nekaj leti že imeli (leta 1992 in 1993 je pouk slovenščine na SSEES organiziralo glasilo The Slovenian Newsletter, učili pa sta Mauricia Čebulec in Milena Cerar, op.jv). Po nottinghamskem predlogu bi se nottinghamski lektor za slovenščino enkrat ali dvakrat na teden vozil poučevat v London (tri ure vožnje z. vlakom, op. jv). Lektorat na prestižni londonski univerzi, ki je v sklopu University of London, bi zaradi strokovne in državne pomembnosti zaslužil podporo slovenske države.
LM: Naš oddelek si prizadeva, da bi študij slovenščine še bolj razvili in popularizirali, to pa je počasen proces, zato sem vesela, da imamo tako dolgo tradicijo pouka slovenščine, ker bi jo danes le težko uvedli. Na srečo se je ukoreninila v drugačnem ozračju, počasnejšem in z več denarja. Danes je za vsako stvar potrebna prekanjena menedžerska kalkulacija. Naš marketinški adut je prav tradicija, ki je preživela skozi dobro in zlo, in se v tem trenutku širi v mednarodnem merilu, da ni treba več razlagati prav vsem, kjer sploh je Slovenija ...
JV: Omenili ste, da Slovenija v nacionalni zavesti prihaja na površje, da so ljudje "začeli razmišljati" o njej.
LM: Študenti lahko zdaj vidijo smisel v študiju jezika, ki ga prej mogoče niso - mnogi niso vedeli niti, da ta država obstaja, zato me je tako razveselila slovenska udeležba na svetovnem nogometnem prvenstvu. Dekletom ne pomeni veliko, fantje pa bodo umestili Slovenijo na svoj duhovni zemljevid. Kot mama dveh fantov opažam, da letos vesta za Slovenijo, lani pa še nista. Nič hudega, da se niste izkazali; bili ste tam in ljudje so slišali za vas. Andreja ima letos študente na vseh stopnjah, kar je pomeni, da se prepoznavnost Slovenije povečuje.
*Po seznamu profesorja Malcolma Vincenta Jonesa, staroste Oddelka za ruske in slovanske študije na nottingamski univerzi, so doslej pri njih poučevali naslednji lektorji: Ljuba Črnivec (1974-77), Srečko Fišer (1977-79), Božena Činkole (1979-84), Tone Perčič (1984-85), Jože Iskra (1985-88), Ksenija Slabe (1988-90), Metka Čuk (1990-93), Adriana Krstič (1993-97), Sabina Grahek (1997-2000), Alenka Jensterle Doležal (2000-01) in zdaj že drugo leto Andreja Ponikvar.
RODNA GRUDA, leto 50, št. 2, februar 2003
NOTTINGHAM - OTOČEK SLOVENŠČINE
Ana Valenčič
Sredi Anglije leži mesto Nottingham, ki ga po velikosti, številu prebivalstva in gradiču na sredini radi primerjajo z Ljubljano. Ne nazadnje sta mesti tudi pobrateni, čeprav so po izjavi uglednega meščana "... stiki zamrli, ker so mestni očetje na obeh straneh pozabili drug na drugega". Nottingham pa ima še veliko tesnejše vezi s Slovenijo: nottinghamska univerza se postavlja kot edina visokošolska institucija v Veliki Britaniji, na kateri s pomočjo lektorice iz Ljubljane predavajo slovenski jezik (pouk na Šoli za slovanske in vzhodnoevropske jezike v Londonu je šele v zametkih).
Povezava med nottinghamsko univerzo in poučevanjem slovenskega jezika dolguje obstoj srečnemu naključju in prisotnosti Belokranjčana, prof. Janka Lavrina. Ta plodni pisec, prevajalec, slavist in predavatelj, eden bolj slikovitih in uspešnih Slovencev v Veliki Britaniji (po opisu prof. Malcolma Vincea Jonesa "človek, okrog katerega rastejo legende"), je prišel v Nottingham po oktobrski revoluciji. Pred tem je obiskoval več evropskih univerz, bil sopotnik avantgarde v St. Petersburgu in vojni dopisnik iz Albanije za ruski časopis Novo Vremje, zaradi revolucije v Rusiji pa je spremenil smer vrnitve in se napotil v Britanijo. Kot pripovedujeta prof. Malcolm Vince Jones in knjižničar Peter Hoare, je Lavrin kmalu našel stik z londonsko literarno avantgardo. Eden njegovih kolegov ga je napotil v Nottingham, kjer so ustanavijali ruski oddelek.
Lavrin se je leta 1917 zaposlil, leta 1921 pa bil imenovan za profesorja. Z izjemo medvojnih let, ko je delal za radijsko postajo BBC World Service, je v Nottinghamu predaval ruščino, nekaj srbohrvaščine in imel morda slovenske tečaje. Ob upokojitvi leta 1954 ga je nasledila prof. Monika Partridge. Po pripovedi dr. Davida Norrisa, ki nadaljuje njuno tradicijo, se je pod njenim vodstvom oddelek specializiral za "jugoslovanske študije", negoval kulturne in univerzitetne stike z jugoslovansko stranjo, prof. Partridgeva pa je vrsto let vodila tečaje angleščine v Piranu.
S slovesom specialista za Jugoslavijo je oddelek leta 1974 uvedel še pouk slovenščine. Po dogovoru med nottinghamsko in ljubljansko univerzo sloni nepretrgano poučevanje jezika in kulture na lektoricah in lektorjih iz Ljubljane, ki prihajajo za obdobje dveh do štirih let. Po navedbi prof. Jonesa so bili to doslej Ljuba Črnivec (1974-1977), Srečko Fišer (1977-1979), Božena Činkole (1979-1984), Tone Perčič (1984-1985), Jože Iskra (1985-1988), Ksenija Slabe (1988-1990), Metka Čuk (1990-1993), Adriana Krstič (1993-1997), Sabina Grahek (1997-2000), Alenka Jensterle - Doležal (2000-2001) in zdaj že drugo leto Andreja Ponikvar.
S skoraj tridesetletno tradicijo pouka in utemeljevanja slovenščine v britanskem prostoru je Nottingham pripravljen na nove izzive: "Spremenjene razmere v Evropi po padcu berlinskega zidu so pri osemnajstletnikih vzpodbudile razvoj novega mentalnega zemljevida, v katerem so meje med Vzhodom in Zahodom na področju kulture, politike in gospodarstva vse bolj propustne", pravi dr. David Norris, "in opažamo nov tip študentov, ki se vpisujejo na slovenščino. Prej je bil slovenski jezik dodatni predmet ob študiju drugih slovanskih jezikov, danes pa se zanj zanima vse več študentov zaradi priložnosti ob odpiranju tega dela Evrope, predvsem pa ob širjenju Evropske unije".
Kot poudarja prof. Lesley Milne, predstojnica Oddelka za ruske in slovanske študije, je s statusom uradnega državnega jezika slovenščina postala še aktualnejša. Ob jezikoslovcih, ki iščejo zaposlitev kot prevajalci, se zdaj za študij slovenščine zanimajo tudi študenti drugih smeri, na primer marketinga ali geografije, zaradi možnosti dodatne specializacije v gospodarstvu. Ob desetih do petnajstih študentih, ki se vsakoletno vpišejo na slovenščino, si Oddelek zdaj prizadeva, da bi študij še bolj razvil in populariziral.
Poleg poučevanja slovenščine britanskih in tujih študentov pa slovi Oddelek tudi po raziskovalnem delu na področju slovenskega jezika. Poseben prispevek znanosti predstavlja slovnica slovenskega jezika, ki jo je napisal častni profesor Peter Herrity in je izšla pri najuglednejši britanski založbi za to področje. Slovnica je pionirsko delo v dveh pogledih. Namenjena je (angleško govorečim) tujcem, ki se učijo slovensko, prispeva pa tudi nov pogled na strukturo slovenskega jezika, saj je neobremenjena z ustaljenimi pravili in se naslanja na živo govorico slovenskih izobražencev. V Ljubljani so jo prodali že 200 izvodov, veliko zanimanje pa je vzbudila po univerzah po svetu in še posebej v ZDA.
Nottinghamski diplomanti slovenščine so si našli zaposlitve na uglednih položajih: v kabinetu britanskega premierja, v Foreign Officeu - britanskem zunanjem ministrstvu, in vse bolj v Bruslju. Ob ambicioznem programu pouka slovenskega jezika in kulture je Nottinghamska univerza za državo Slovenijo upoštevanja vreden adut.
