Slovenščina v Tübingenu
RODNA GRUDA, leto 50, št. 2, februar 2003
NEMKA NA ŠTUDIJU V SLOVENIJI
Ko je Corinna Reuter, 21-letna nemška študentka iz Inneringena, prišla v uredništvo Rodne grude, smo jo najprej zamenjali za Slovenko, saj je njena slovenščina zares prepričljiva. Dogovorili smo se za sodelovanje in za začetek je pripravila samopredstavitev, ki jo z veseljem objavljamo.
"Kar nekaj študentov iz tujine pride študirat v Slovenijo, ampak Nemcev do zdaj še nismo imeli," pravi gospa Leonora Nardoni - Grah, tajnica oddelka za slovanske jezike na filozofski fakulteti v Ljubljani. 21-letna študentka Corinna Reuter iz Inneringena, po rodu Nemka, je oktobra 2002 v Ljubljani začela študirati južno slavistiko in zgodovino jugovzhodne Evrope. Pred tem je končala prvi letnik na univerzi Eberharda Karlsa v Tübingenu (na jugu Nemčije), zdaj pa namerava do junija 2003 svoj študij nadaljevati v slovenskem glavnem mestu.
Corinna, kako to, da ste se odločili preživeti eno študijsko leto v Sloveniji?
Že kmalu po začetku svojega študija v Nemčiji sem ugotovila, da je ponudba za južnoslovanske jezike in jugovzhodnoevropsko zgodovino v Tübingenu nezadostna za uresničevanje mojih osebnih ciljev izobraževanja. Začela sem se zanimati za druge univerze in tako sem izvedela, da so najboljša predavanja za moje predmete v Avstriji in Sloveniji. Nazadnje sem se odločila za Slovenijo, ker lahko tukaj poleg študija še intenzivno izpopolnjujem svoje znanje slovenščine.
Kako ste sploh prišli na misel, da bi študirali prav ta dva predmeta?
Vzpodbudo mi je dalo dejstvo, da se Evropska unija pripravlja na širitev. 13 držav iz vzhodnega dela Evrope čaka na vključitev, v sedmih od teh držav kandidatk je uradni jezik eden od slovanskih jezikov. Mislim, da bodo zaradi tega potrebovali ljudi, ki znajo dobro govoriti in predvsem prevajati iz teh jezikov ali vanje.
Najprej sem se torej odločila za slovenščino, srbščino in hrvaščino. V Ljubljani sem se letos začela učiti še bolgarščino. Zraven sem za osnovo izbrala zgodovino jugovzhodne Evrope, brez katere po mojem ne bi mogla pravilno razumeti slovanskih narodov in njihovih kultur.
Kako je mogoče, da ste se v enem študijskem letu naučili tako dobro slovensko?
Prvi razlog za to je, da imamo v Tübingenu izjemno dobro in angažirano lektorico za slovenščino, gospo Saško Štumberger. Njen pouk je zelo dobro strukturiran in vsestranski, vendar tudi zahteven. Naučili smo se slovensko slovnico in literaturo, pa tudi pisno in ustno prevajanje iz nemščine v slovenščino in obratno. Vsaka dva tedna smo zvečer gledali slovenski film. Poleg tega je Saška organizirala različne ekskurzije, na primer v Bad Urach, kjer so bile natisnjene prve slovenske knjige Primoža Trubarja.
Moram pa tudi priznati, da nisem prvič prišla v stik s slovenščino šele na fakulteti. Prej sem poleg nemške gimnazije obiskovala tudi slovensko šolo v Nemčiji. Slovenska kulturna društva v ZRN organizirajo slovenski dopolnilni pouk za otroke slovenskih zdomcev in izseljencev.
In zakaj ste leta 1997 začeli hoditi k slovenskemu dopolnilnemu pouku?
Poleti leta 1997 sva bila z očetom prvič na dopustu v Sloveniji. Od tedaj imava prijatelje v Sloveniji in iz tega se je rodila želja, da bi se znala z njimi pravilno pogovarjati.
Kako pa ste sploh izvedeli, da obstaja slovenska šola v vašem kraju v Nemčiji?
Ko sem v knjigarni hotela kupiti slovenski učbenik - česar v Nemčiji na žalost sploh niso prodajali -, me je prodajalka poslala v sosednjo trgovino, saj je vedela, da je njen lastnik Milan Živko Slovenec. On mi je potem svetoval, naj se obrnem na Slovensko kulturno in umetniško društvo v Reutlingenu, kjer me je tedanja učiteljica povabila k pouku.
Kako ste se potem počutili med slovenskimi učenci in učitelji?
Na začetku sem se počutila kot "posebnica", ker nisem razumela nobene slovenske besede. Ampak vsi Slovenci - tako učenci kot učiteljici Zdenka Zelko in pozneje tudi Jerneja Jezernik - so me prisrčno sprejeli in vključili v razred, tako da je Slovenija danes zame kot druga domovina in da lahko uporabljam slovenski jezik skoraj tako kot svoj materni jezik, nemščino.
Ali ste poleg slovenskega pouka in študija na univerzi v Nemčiji že bili kaj v stiku s slovenščino?
Kot dijakinja sem se udeležila šolske izmenjave z Ljubljano. Pozneje sem opravila različne samostojno organizirane prakse v Sloveniji, na primer lani kot prevajalka pri špediciji Habjan Transport v Škofji Loki ali letos spomladi kot nemška asistentka na gimnaziji v Brežicah. Poleg tega sem sodelovala s Slovenskim kulturnim in umetniškim društvom Triglav e.V. v Reutlingenu in sem bila na različnih seminarjih o Sloveniji v Stuttgartu, Lichtenfelsu in na SSJLK v Ljubljani. Letos poleti sem postala članica bavarsko-slovenskega društva v Regensburgu, za katerega zdaj redno prevajam.
Kaj pa na to, da se tako intenzivno ukvarjate s slovenskim jezikom in ste zaradi Slovenije tako pogosto odsotni od doma, pravijo vaši domači in prijatelji?
Pravzaprav vsi pristajajo na dejstvo, da živim med dvema kulturama in me pri mojih načrtih podpirajo. Za podporo bi se še posebej rada zahvalila očetu Heinzu ter fantu Norbertu, ki vztraja sam, dokler se ne bom naslednje leto vrnila v Nemčijo. Nekateri pa so se me malce izogibali, ker niso razumeli mojega navdušenja za Slovenijo in s tem povezanih sprememb moje osebnosti.
Kaj pričakujete v prihodnosti?
Najprej, seveda, da uspešno končam študij, da najdem dobro službo v zvezi s prevajanjem in da si s fantom ustvariva družino. Želim pa si tudi, da bi ohranila stike s Slovenci, ki sem jih zgradila v zadnjih petih letih, in da bi se naša naroda približevala v mirni Evropi.
